| Odmev na članek Ekonomsko uspešna in trajnostna naložba, avtorja Prof. dr. Tomáša Valene. Odgovarja mu mag. Dorotea Verša, ljubiteljica narave, članica Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Besedilo je bilo objavljeno 16.03.2006 v rubriki Znanost v Delu. Objavljamo ga z dovoljem avtorice. |
| Poseganje v rob Planinskega polja je degradacija |
| Prof. dr. Tomáš Valena, vodja projekta v iniciativnem odboru za Evropski muzej krasa (EMK), je v članku Ekonomsko uspešna in trajnostna naložba v prejšnji Znanosti, 9. marca, predstavil zasnovo muzeja. Njegova lokacija je že pred tem spodbudila vrsto strokovnih kritik, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana pa je pristojnemu ministru predlagalo celovito zavarovanje Planinskega polja in ustreznejšo umestitev muzeja. |
| Prof. Valena v članku ni argumentirano odgovoril na javno izražene pomisleke in jih je odpravil, češ da gre za predsodke in vnaprejšnje obsodbe imaginarnega projekta, ki ga nihče ne pozna. |
| Bistvo konflikta na lokaciji Nad Stenami na severnem robu Planinskega polja je prof. Valena dobro orisal sam, saj gre za vprašanje, ali je gradnja >izjemne arhitekture na izjemnem kraju< na naravovarstveno najvišje ovrednoteni lokaciji sredi sonaravno ohranjenega kraškega roba Planinskega polja nadgradnja ali degradacija narave. Pravilno ugotavlja, da je s stališča naravovarstvene stroke vsak arhitekturni poseg v neokrnjeno naravo degradacija krajine, vendar prezre pomembno dejstvo, da ne gre samo za krajino, ampak za naravo v najširšem pomenu. Mogoče je s stališča kakšne druge stroke to res oplemenitev, nadgradnja naravnega kraja, vendar ne v Sloveniji, kjer se stoletna tradicija varovanja narave izraža v družbeni zavesti, v veljavni zakonodaji in prostorski praksi, ki ne dopuščajo dileme. Poseganje v rob Planinskega polja je degradacija, in izvedba projekta ob upoštevanju veljavne zakonodaje in prostorskega reda tu ni možna. Zato trditev, da bo >Evropski muzej uničil, kar želi predstavljati<, ni vnaprejšnja obsodba, kot piše prof. Valena, ampak zlahka dokazljivo dejstvo. |
| Težko si predstavljamo, da prof. Valena ni proučil veljavne zakonodaje, zato se človek vpraša, zakaj si kljub temu še vedno želi neobremenjene debate. Vse kaže, da hoče ob ustrezni politični podpori sorodnika, evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, relativizirati obstoječo zakonodajo in prostorski red ter izsiliti gradnjo na povsem nesprejemljivi lokaciji. |
| Prof. Valena trdi, da se pobuda za graditev Evropskega muzeja krasa ujema s svetovnimi smernicami ustanavljanja muzejev in parkov naravnih pojavov, ki so locirani v pokrajinah, v katerih so ti pojavi. Makrolokacijsko je to res, a težava je, da bo objekt na tej mikrolokaciji z načrtovanimi 100.000 obiskovalci na leto in z vso pripadajočo infrastrukturo degradiral prav tiste kraške pojave, ki naj bi jih prikazal. Zasnova projekta je v popolnem nasprotju z vrsto smernic in strategij trajnostnega turizma, na primer IUCN - Svetovna zveza za varstvo narave: The Tourism and Protected Areas Programme, UNESCO: Global Geoparks Network, WTO - Svetovna turistična organizacija: Global Code of Ethics for Tourism, zato je sklicevanje na svetovne smernice več kot zavajajoče. V tujini že dolgo ne gradijo objektov v sami substanci naravnih znamenitosti,ampak jih prav zaradi problemov, povezanih z velikim obiskom, iz nje umikajo. |
| Prof. Valena obljublja vzpostavitev varstvenega režima naravnega parka šele po postavitvi muzeja. Če odmislimo cinizem, češ, ko bom jaz nadgradil rob polja, ga bomo pa varovali, so zanimiva njegova varstvena izhodišča. Pravi, da so dolgoročno gledano javni dostop in javna last in s tem javni nadzor najboljša zaščita naravnih znamenitosti. Očitno ne pozna slovenskih izkušenj, ki kažejo, da so najboljši naravovarstveniki v kulturni krajini domačini, ki z ekstenzivno kmetijsko rabo vzdržujejo podobo krajine, ki nam je tako všeč. Ameriški koncept varstva, ki ga ponuja, varuje zadnje koščke divjine, pri nas pa bi povsem odpovedal, saj rangerji ne morejo vzdrževati kulturne krajine. |
| Planinsko polje je ostalo skoraj nedotaknjeno prav zato, ker ni bilo v javni lasti. Če ne bi bilo lastnikov - domačinov, ki so nasprotovali državnim projektom trajne ojezeritve in hidroenergetske izrabe Cerkniškega in Planinskega polja, bi bili obe že zdavnaj uničeni. In paradoksalno - tudi tokrat se kot glavni dejavnik ogrožanja polja pojavlja država, ki je skupini zasebnikov povsem nekritično podelila status pobudnikov nacionalno pomembnega projekta, jim potrdila skrajno vprašljivo zasnovo muzeja in jih brez kakršnega koli razpisa tudi bogato financirala. Tiste domačine, ki so ohranili polje, pa v primeru, da ne bodo hoteli prodati parcel, čaka razlastitev, namesto da bi jim bilo omogočeno, da sami tržijo svoj naravni kapital. |
| Za konec prof. Valena zapiše, da >tisti, ki se ukvarjamo s teorijo in prakso kontekstualnega načrtovanja in občutljivega in trajnostnega poseganja v prostor, vemo, da je projekt EMK na predlagani lokaciji s primernimi in učinkovitimi zaščitnimi ukrepi in režimi izvedljiv brez degradacije tega izjemnega kraja<. Te trditve ni nikjer dokazal, na besedo pa je težko verjeti arhitektu, ki je kot možno lokacijo muzeja obravnaval tudi steno udornice Zelških jam tik ob Malem naravnem mostu v Rakovem Škocjanu. Ni je izločil zaradi res izjemne naravovarstvene vrednosti in ranljivosti ali zaradi tega, ker odlok o zavarovanju iz leta 1949 prepoveduje gradnjo, ampak ker >morfologija, drobno merilo in prostorska zaključenost udornic na tej lokaciji skorajda izključujejo umestitev gradbenih volumnov. Poleg tega so tukaj prostori izredno ozki, prav klavstrofobični in ne omogočajo sprostitve z razgledi v daljavo.< |
| Čas bi bil, da pristojna ministrstva in nevladne organizacije prof. Valeni in njegovim političnim botrom razložijo, da je zamisel o gradnji EMK zelo dobra in vredna pohvale, da pa ima država Slovenija svojo prostorsko in naravovarstveno zakonodajo, ki jo morajo upoštevati tudi pripravljavci nacionalno pomembnih projektov. In da je v nacionalnem interesu tudi to, da EMK nastane z najširšim konsenzom stroke, politike in nevladnih organizacij o vsebini in lokaciji muzeja. |
| Mag. Dorotea Verša, članica Društva za raziskovanje jam Ljubljana |
| Članek lahko preberete tudi na spletni strani časopisa Delo. |
| Na začetek strani | Domov |